Konec?!

Razmišljam.....Konec?!!?...žeee?!..
Pa tolk sm se trudla, da bi blo use ok, pa da se bo use rešlo....in zdej da bo kr konec!!??...ne nebo !! nebom pustila, še se bom trudla naprej , čeprav mi moči že pešajo in ostajam brez idej...Vsak dan sm razmišljala o njej, kaj sem naredila tolk narobe pa še vedno neveem!...grozaaaa....že dovgo se nism tko sekirala....brez tebe je res tko težkooo....In kaj bo če se šele čez nekaj časa zavem da je resnično konec, da je odšlo in da se ne bo vrnilo. Le potonilo bo v pozabo?!.. neeee neee in neee, nesme se to zgoditt, nebom pustila...
Ta teden je vrjetno eden izmed najbolj zmedenih tednov...Vsako uro se drugače počitim, če ne že vsako minuto.. Sam nanjo mislm,kdaj mi bo odpustila....ah pa tut na pondelk ...in uro 7:40.....sovražm to uro :( ....
Pa še fizika v torekk...joooj, morm se še učit....če ne bodo moje počitnice,sam še v sanjah ....amapak če misim sam nanjo!kaj nej naredim!??...misli sam bežijo proč, sploh jih nemorem ujet v svoje roke,same se sprehajajo naokol.. Prvo mam v glavi fiziko, pol kr naenkrat njo, pol pa kr tisto uro 7:40 in pol se kr pojavi beseda: "pozabi" .. kaj??!! .. koga nej pozabim?....Zdaj me je šele strah..
kaj pa če je konec zmano?...kaj nej sploh pozabim?. njo?Fiziko?uro?...spet sm jokala....dosti mam tega!!...zadnje dneve sam jokam,jokam....sploh znam še kej drugega kot jokat??!!...no morde znam....amapak pustmo to zdej...
Želim si, da bi se use rešilo..želim si, da me nebi blo več strah tiste ure 7:40 v ponedeljek 13.10...želim si,želim si postati si želim metulček in odleteti tja do mojih sončkov tja v Krško.. Želim si da bi dobila pogum da ji povem tisto kar ji želim povedati že dovgoo...same želje so me, sam strah.....
bo že šlo mimo,upam,želim si....So vzponi in padci ki te utrdijo, zato se potrudi, življenje maš zato ker Bog ve, da ga je podaril pravi osebi, in ne kr eni tm...
Upanjee....Želje....Strah....ljubezen....
pač vsak se stem spopada ......
zato: Never give up!!!!

RVM**....
<3...sarčekk...